Mihael Žmahar blog: 5 spoznanj iz 5-ih potovanj (1.del)

Pozdravljen/a, Mihael tukaj,

Eno izmed mojih poslanstev na tem planetu je, da pomagam ljudem videti širšo sliko sveta v katerem živijo. Kot učitelj voditeljskih veščin in samozavesti moram razumeti in poznati okolje, ki ga spreminjam. In iluzij ter resnic o tem svetu se ne naučiš iz domačega kavča. Če želiš vedeti kako stvari delujejo, zakaj so ljudje takšni kot so, kaj potrebujejo in kako jim lahko pomagaš, moraš iti … ven. V svet. 

Rad potujem. No, kot mulc sem imel o potovanjih sicer drugačno predstavo (nanje sem gledal tako, kot večina ljudi gleda nanje med filmom “Jej, moli, ljubi” z Julio Roberts – ko nekdo s sladoledom v roki srečen raziskuje skrite kotičke sveta). Ko sem začel potovati, sem videl, da je slika na terenu malce drugačna. A vseeno, kljub temu, da so lahko potovanja naporna, trdno verjamem, da gradijo človeka. Mu pomagajo, da se uči o svetu in sebi na drugačen način, kot mu pa omogoča domača vas. Mimogrede, če imaš kakršnekoli večje ambicije v življenju, je tako ali tako skoraj nujno, da potuješ. 

Izbral sem pet svojih potovanj, na katerih sem se na zabaven in celo čuden naučil pet pomembnih življenjskih lekcij! Si pripravljen/a?

Ps: v nadaljevanju bom večkrat omenil Cristy. Če še ne veš kdo je ona – one je moja žena, najboljša prijateljica in razlog, zakaj na letališčih pogostokrat namesto enega kovčka za sabo vlečem dva.

Lekcija iz ZÜRICHA: Vsak ima svoje standarde, zato primerjave ljudi med seboj niso smiselne. 

Nekoč se s Cristy sprehajava po Zurichu. Ne vem, če si že bil/a v tem švicarskem mestu, a ta kraj je res fantastičen. Jezero, gore, ki obdajajo mesto, čiste ulice, spedenane hiše … Top! Švica je ena izmed najbolj urejenih držav, kjer vse dejansko funkcionira tako kot mora. Prisežem, tam na cesti ne slišiš hupanja in nihče od voznikov ti ne omenja družinskega drevesa -  ker nihče ne krši pravil. Za balkance malce dolgočasno, švicarji so pa hudo ponosni na to.

In njihovemu standardu so primerne tudi cene. Zurich je v primerjavi z drugimi svetovnimi mesti noro drag. Neko normalno kosilo za dva (testenine, solata, sladica in voda) stane med 70 in 90 eur.

Skratka, nek dan hodiva po mestu in prvič v celem tednu srečava brezdomko (ja,v Švici so tako redki kot angleško govoreči italijani). Ko prideva do nje, me pogleda in me prosi za nekaj drobiža. Zagrabil sem vse kovance, ki sem jih imel v žepu jakne še iz letališča in ji jih dam v roko. Ona jih pogleda, nekaj sekund ne reče ničesar, nato pa mi jih vrne in reče: “Sprejemam samo švicarske franke.” In gre. In dal sem ji 8 eurov! S Cristy sva ostala odprtih ust. WTF?! 

Takrat sem spoznal, da ima resnično vsak človek svoje standarde. Za nekaj kar neka brezdomka v Švici vidi kot nepomemben drobiž, za katerega se niti ne splača sprehoditi do najbližje banke, nek študent na hrvaški obali tri ure na vročem soncu streže turistom pijačo. Spoznal sem, da ne morem primerjati ljudi med seboj. Ker imajo vsi različne standarde v svojih glavah. Ker, če jih primerjam med seboj, potem začnem avtomatsko nekoga soditi. Tega pa ne želim. Zato poglej kakšne standarde imajo ljudje in jih spoštuj, ter sprejmi. Tvoja naloga ni, da sodiš. Tvoja naloga je, da se naučiš živeti v svetu, kjer smo vsi drugačni. In, če ti standard nekoga ni všeč, pojdi stran. 

Lekcija iz CHICAGA: Vesolje ti povsod krije hrbet.

Ko se je najino letalo začelo spuščati proti mednarodnem letališči O”Hare v Chicagu, naju je s Cristy oba stisnilo v prsnem košu. Že v zraku sva začutila težko energijo tega mesta. Ko enkrat dvigneš svojo meditativno energijo tako visoko, da lahko bereš aure ljudi, z lahkoto bereš tudi auro mesta. In aura Chicaga ni ravno zlata. Samo za informacijo – večino gangsterskih filmov posnamejo v Chicagu. No, z razlogom. To mesto ima toliko kriminala, da si je v varni podalpski Sloveniji težko predstavljati. In zakaj sta šla potem tja? Od vseh ameriških mest? Obiskat sva šla dobro prijateljico, ki jo imava rada. Ko sva pristala, sva na letališču opazila table, na katerih je pisalo,  da vam ljudje, ki vam ponudijo prevoz, ne bi smeli ponuditi prevoza. Z drugimi besedami, ne vstopajte v avtomobile neznancev. Seveda so sliko začinili še do zob oboroženi vojaki. Ja, 11.september je za vedno spremenil ZDA. 

No, super začetek ameriškega tedna. Do takrat sem ob besedi Chicago pomislil na Oprah in Michaela Jordana, po tem izletu pa je to mesto na moji lestvici priljubljenih destinacij padlo nekaj mest navzdol. Pristopila sva k prvemu taksistu in odpeljal naju je v downtown – center mesta, kjer sva imela hotel. Gospod je bil super prijazen. Vmes sva izvedela, da je iz Zimbabweja, da se kmalu upokoji in, da ima sina, ki je zdravnik. Priznam, v pol urni vožnji smo se kar nekako spoprijateljili. Ko smo prispeli v center mesta, smo morali pojačati jakost govorjenja. Zakaj? Zaradi nenehnih policijskih siren. Non stop. Če še ne veš, mesto Chicago ima spletno stran, na kateri vsak dan sproti beležijo število ropov, vlomov, umorov, spopadov tolp itd … Ja, ko potuješ po velemestih, se ta realnost veliko bolj približa. Najin hotel je bil lociran v poslovnem centru mesta, blizu Trumpove stolpnice. Ko sva izstopila iz avta in vzela kovčke, sva malo postala na pločniku. Pač, želela sva “vdihniti zrak”. A čudno nama je bilo, ker taksist ni speljal. Sploh, ker je bila ura 23.30. Vsak normalen bi v smislu “odložil sem turiste in zdaj niso več moja skrb” odpeljal takoj, ko bi lahko. A ne ta gospod. On je čakal v avtu. Eno minuto. Dve minuti. Pet minut. S Cristy sva že nastavila svoje mobilce, preverila prtljago, ko sem le stopil do njega in ga vprašal: “Sir, is everything all right?” (Gospod, je vse v redu?”). In pogleda me, ter reče: “It will be. Once you”ll be inside of the hotel.” (Bo, ko bosta enkrat v hotelu). Nasmehnem se, se mu zahvalim za skrb in mu rečem, da sva že pri hotelu. A on me prekine in odgovori: “But you”re not IN the hotel.” (Ampak nista V hotelu.) And I’m not leaving until you”re off the street." (In ne grem dokler fizično ne stopita iz ulice v hotel).

Nisva vedela, da so imele tolpe tisto noč drogeraški spopad samo dve ulici stran in, da je bilo ozračje še posebej naelektreno. Tisto noč je umrlo več ljudi, prav tako je bilo v radiju 5 kilometrov, sedem streljanj. In ta prijazni taksist je poskrbel za naju. Naju varoval. In v to vložil čas in energijo, katere mu ne bi bilo potrebno vložiti. In, ko sva vstopila skozi vrata hotela, sem videl, kako je odpeljal. In nikoli več ga nisva srečala. 

Rad bi ti povedal, da “tisti tam zgoraj”, pa jim reci angeli, Bog, vesolje …, kakorkoli želiš, vedno pazijo na nate. Vedno imaš vodstvo vesolja, če mu le prisluhneš. Če le opaziš znake. Če si le dovoliš pomagati. Tudi ti imaš svojega “taksista iz Chicaga”. Zato se lahko sprostiš. In uživaš. Kjerkoli že si. Seveda pa ne drezaj načrtno v osje gnezdo.  Če želiš tudi ti razviti meditativno energijo tako visoko, da znaš brati energije okolice, potem pridi na Tečaj meditacije, ki ga vodi Cristy. Več info najdeš TUKAJ. 

Lekcija iz DUBAJA: Ni vse zlato, kar se sveti.

“Ej, a bi šel v Dubaj?” To je bilo vprašanje, ki mi ga je Cristy postavila nekega večera. Pogledam jo in vprašam, zakaj ravno Dubaj. In odvrne: "Ker je najbližja destinacija, kjer se lahko kopava v morju." Bil je april. In bil sem za. Še dobro, ker sem eno minuto kasneje izvedel, da je že kupila letalske karte. Ja, ona ima takšne fore. In sem šel na google, ter vtipkal Dubai. Dubaj. Svet bogastva in prestiža. Finančni center Bližnjega vzhoda. Mesto prihodnosti. No, to je bila podoba na internetu. Nekaj dni kasneje sva letela v Abu Dhabi, od koder so naju kot imetnika karte poslovnega razreda s črnim audijem odpeljali v Dubai. Če sem se kdaj želel počutiti kot James Bond, je bil to pravi trenutek. Tipični emirati. Po dvourni nočni vožnji sva se prijavila v hotelu, naspala in po nenormalno velikem “all you can eat” zajtrku sklenila, da greva naslednji dan pogledat slavne dubajske stolpnice.

In dnevna svetloba je pričela razkrivati to mesto ob Perzijskem zalivu. Veličina in prestiž na vsakem koraku. Dejansko še nikoli nisem videl kako Ferrari prehiteva Lamborghinija in to zato, ker mu zadaj “blenda” Porsche. Milijoni eurov v plehu na cesti. Mogočne stolpnice, ki so se v jeklu in steklu lesketale v puščavskem soncu in katere so kazale, kdo ima največja naftna črpališča na svetu. Mogočno in drago! 

Nato pa obcestna ograja izgine in med stolpnicami se razkrije pogled na gradbišča. No, na turističnih slikah je Dubaj videti kot moderna avenija, polna luksuznih stavb, a resnica je, da je vse skupaj eno veliko gradbišče. A ni to tisto, kar naju je šokiralo. Šokiral naju je drug aspekt Dubaja, za katerega sem kasneje ugotovil, da ga po svetu, ko se gre za Dubaj, ne poznajo.

Na tisoče in tisoče delavcev iz Pakistana, Indije ..., ki jih izkoriščajo kot delovno silo v gradbeništvu. Kasneje sva se srečala z dobro priateljico, ki tam tudi živi in povedala nama je resnico o tej državi. Ena je slika za turiste in finančne vlagatelje, druga je pa realnost za mnoge izkoriščane, ki tam živijo. Zgodbam o neskončno dolgih delavnikih vsak dan v tednu, dnevnemu plačilu, s katerim v Sloveniji ne moreš kupiti niti pice, zaplenjenih potnih listih in vizah s strani delodajalcev, da so delavci prisiljeni ostati v državi, delu na astronomnih višinah brez varovalne opreme, majhnih stanovanjih brez vode v katerih spi na desetine teh delavcev …, ni bilo konca. Dubaj je zgrajen na žuljih modernih sužnjev. In skoraj vse kar predstavlja zunanjemu svetu, je posledica načrtnega marketinga.

In takrat sem v mnogih odtenkih spoznal načelo "Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled." Tudi v življenju je tako. Tudi v tvojem. Resnica je velikokrat skrita. Močni ljudje so mnogokrat v resnici šibki in tisti, ki se ne izpostavljajo v ospredje, mnogokrat vodijo stvari.  Mnogi resnični darovi in znanja ljudi, so na prvi pogled nevidni. Resničnost na planetu Zemlja je mnogokrat iluzorna. Tvoja naloga je pa, da v njej ugotoviš, kaj je res in kaj ne. 

Lekcija z MADEIRE – Leta niso pomembna!

Ta portugalski otok sredi Atlantskega oceana je izjemen. Tako čist, vilinski. Tja sva odpotovala, ker sva želela odklop od sveta. Potrebovala sva konkreten počitek in tri tedne na otoku črnih plaž, visokih gora, rož v gozdovih ,slapov in morskega vetra, je bila fantastična ideja. Nekega dne sva se odločila, da greva na portugalski večer. To je večer, kjer pojejo tradicionalne portugalske žalostinke, plešejo, pijejo in jedo. Ne sprašuj me, zakaj sva sploh šla tja. Še zdaj ne vem. Takoj ob prihodu sva namreč spoznala, da dva vegeterijanca, ki ne pijeta alkohola, nimata kaj početi na portugalskem večeru, kjer na polno pečejo meso na žaru in degustirajo vino. Pa sva se odločila, da se bova pogovarjala z ljudmi, s katerimi sva sedela. Bila sva namreč vezana na skupinski prevoz. Pred mano je sedel nek siv možak, katerega sem si izbral za tarčo.

Izvem, da je zelo uspešen univerzitetni profesor in pisatelj iz Sao Paula iz Brazilije. Bil je star nekje 75 let. Pove, da ima dve hčerki, ki sta ravno postali polnoletni in, da je izbral Madeiro, ker govorijo portugalsko. Poleg njega pa je sedela nekaj ženska. Preceeeeeeej mlajša od njega. Med pogovorom izvem, da je med njima petintrideset let razlike in, da sta par. Najprej me je prešinila klasična misel - starejši gospod je peljal ljubico, ki bi mu lahko bila hčerka, na romantičen oddih, ženi pa najverjetneje rekel, da gre na učiteljski kongres v Evropo. Resnica je bila, da je model res prišel na učiteljski kongres v Lizbono (bravo Žmahar, intuicija ti dela 100 na uro), vendar pa to ni bila njegova ljubica, ampak ... žena. In povesta svojo zgodbo - zaljubila sta se, ko je ona hodila na njegova predavanja kot študentka. Takoj sta se poročila, imela otroke in po dvajsetih letih zakona, se še vedno počutita kot prvi dan!  Priznam, malce sta me očarala. Tudi jaz si želim, da s Cristy ostaneva zaljubljena za vedno :). 

Ta večer mi je ostal v spominu zaradi dveh razlogov: prvi je portugalska operna pevka, ki je pela tako, da sem si želel prerezati žile in drugi je ta brazilski par. Tisočkrat sem slišal, da nekdo ne more nečesa narediti zato, ker je prestar. Da nekoga niso jemali resno, ker je premlad. Da dva nista za skupaj, ker je nekdo on njiju prestar ali pa premlad. Veš kaj, leta na Zemlji niso pomembna. Kategoriziranje ljudi glede na leta je brezveze.  Gledati moramo odnos in inteligenco, ki jo imajo ljudje. Včasih je nek šestnajstletnik bolj zrel kot odrasel štiridesetletnik. Leta niso pomembna, če znaš pri ljudeh opazovati prave kvalitete. Če se želiš naučiti razviti svojo energijo tako, da leta zate ne bodo več pomembna, da te nič več ne bo oviralo, potem definitivno poglej coaching tečaj Matrica Uspeha, ki te bo zgradil od glave do peta. Več o njem najdeš TUKAJ. 

Lekcija iz MANCHESTRA : Vse se da, če se hoče!

V Manchester sva odšla na nek koncert. Samo za tri dni. Nisva imela več časa. Mimogrede, to angleško mesto ima super vibracijo. Skratka, bil je petek popoldan, ko bi morala iz Manchestra leteti v Bruselj in tam prestopiti na večerni let za Ljubljano. Domov bi prišla ob 21h in imela dovolj časa, da se naspiva za tečaj, ki ga je imela Cristy načrtovanega za naslednje jutro.

In zgodilo se je nekaj, kar se pri povezanih letih včasih pač zgodi. Letalo iz Manchestra je zamujalo, zaradi česar sva zamudila let iz Bruslja. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi bil naslednji dan tečaj, katerega je nestrpno pričakovalo skoraj trideset ljudi. In zadeva je bila takšna, da sva morala priti v Ljubljano. Pika. Letalska družba je poslala neko zmedeno gospo, ki je vsem razočaranim potnikom ponudila prenočišče v letališkem hotelu in naslednji dan nov let v Ljubljano. Nekaj izmed potnikov nas je pristopilo k njej in zahtevalo, da nam dajo nove karte. Da nam najdejo nove lete. Težava je bila, ker je bila ura že čez devet zvečer in večina letal je nehala leteti. A gospe iz letališča nisva popuščala. Na vsako najino zavrnjeno zahtevo po novi karti, sva jo soočila z novo možnostjo. Šla sva celo tako, daleč, da sva od nje zahtevala, da preveri vsa možna letališča v Evropi in nama najde let. Pika. Za nekaj časa izgine, pride nazaj in reče, da ni nobenih letov. In spet, potegneva svoje kremplje, jo pogledava v oči in rečeva: Ali ste preverili Benetke? Ne? Preverite! Ali ste preverili Dunaj? Zurich? Munchen? Zagreb? Nekje v tej jeb... Evropi je sto procentno neko letalo, ki naju lahko do jutri zjutraj spravi v Ljubljano. Ne bova ostala tukaj in ne bova odpovedala tečaja zaradi vaših napak. Pika. Najdite nama let.

Eno uro kasneje je prišla z dvema letalskima vstopnicama. Končno! Lahko sva šla domov. A pot je bila drugačna, kot sva si mislila. V Manchestru sva se vkrcala na nočni let za Istanbul. In tam bi morala zjutraj na letalo za Ljubljano. Ne morem ti povedati, kako beden občutek je bil, ko sva letela čez Slovenijo. V mislih sem prosil pilota: "Ej, model, samo ustavi se tukaj, naju odloži in pojdite naprej brez naju. A ne. Pristala sva v Turčiji, tam čakala nekaj ur in nato nazaj na sever v Slovenijo. Da skrajšam, na tečaj sva prišla z enourno zamudo:) Yes!

Tisti dan sem spoznal, da je vse mogoče, če se le hoče. Če je želja dovolj velika, se lahko doseže marsikaj. Veliko ljudi odneha, ker ni včasih rešitve pač niso enostavne, vendar vedno je pot. Druga opcija v najini glavi je bila celo, da se peljeva z avtom do Londona (tri urna vožnja) in tam poskušava najti let naprej. A je šlo. Nikoli ne obupaj. Poskusi vse možnosti, ki so ti na voljo. Daj voditelja znotraj sebe na plano in uresniči tisto življenje, ki si ga želiš! Pika. Za ta namen vodim tečaj Atlantis Master - program modernega voditeljstva, kjer treniram ljudi, da razvijejo takšen karakter, da lahko dosežejo karkoli želijo. Poglej program TUKAJ.

Ti je bil blog všeč? Deli ga s svojimi prijatelji.